Einleitung
Große Teile des slowenischen Gebietes wurden nach der
mehrere Jahrhunderte dauernden Trennung im Rahmen der Illyrischen Provinzen
(1809-1813) mit der Hauptstadt Laibach wiedervereinigt. Die französische
Regierung brachte den slowenischen Ländern sowohl eine Reihe von modernisierenden
administrativen und gerichtlichen Maßnahmen, als auch die Abschaffung der
Feudalherrschaft. Sehr bedeutend war die Einführung der sogennanten illyrischen
Sprache als Unterrichtssprache; als Folge dessen kam es zur Wiederbelebung der
slowenischen Sprache im öffentlichen Leben. Das Streben nach sprachlicher Einheit
aller Slowenen, das schon in der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts hervorgebracht
wurde, wurde von der Forderung nach einer slowenischen nationalen Einheit
begleitet. Das nationale Bewußtsein des Adels in den slowenischen Ländern war
sehr schwach ausgeprägt, die Anzahl der deutschsprachigen Bürger war sehr klein.
Die slowenische Sprache wurde hauptsächlich von Bauern und einigen Intellektuellen,
unter welchen der Klerus eine vorherrschende Stellung einnahm, gebraucht. Der
Klerus stellte die wichtigste Unterstützung der slowenischen Nationalbewegung
dar, die zu Beginn ausschließlich kulturelle und sprachliche Beweggründe hatte,
aber im Verlauf der Zeit auch eine politische Dimension bekam.
Nach dem Wiener Kongress (1815) fielen die slowenischen Länder
an die Habsburger Monarchie zurück, wo sie den Anfang der revolutionären Ereignisse
im Jahr 1848 als ein Bestandteil des Königreichs Illyrien durchlebten. Zu diesem
Zeitpunkt gab es in der Monarchie annährend eine Million Slowenen, die im Gebiet
zwischen den Alpen und dem Adriatischen Meer lebten und in fünf Verwaltungsgebiete
(Krain, Görz, Steiermark, Kärnten, Istrien) und die Stadt Triest eingeteilt
wurden. Während die slowenische Bevölkerung in Krain die Mehrheit bildete, war
sie in allen anderen Ländern im Vergleich zur deutschen beziehungsweise
italienischen Bevölkerung in der Minderheit.
Während der Monate März und April wurden, unter dem Einfluss
von revolutionären Ereignissen in Europa im Jahr 1848 und besonders als
Reaktion auf das Geschehen in Wien, slowenische politische Programme in Klagenfurt
am Wörthersee (der Kreis von Matija Majar Ziljski), Graz und Wien (slowenische
Studenten und Intellektuelle) entworfen. Die Vereinigung des slowenischen
Gebiets zu einem selbstständigen Ganzen innerhalb Österreichs, ohne Rücksicht
auf die historischen Grenzen von Ländern, in welchen bis zu dieser Zeit
Slowenen lebten, sowie die Gleichberechtigung der slowenischen Sprache mit der
deutschen Sprache wurde gefordert. Es wurden sehr angestrengte politische Aktivitäten
gegen die Eingliederung Österreichs in den Deutschen Bund und die Wahlabhaltung
für die Frankfurter Nationalversammlung unternommen. Diese Forderungen trugen
den Namen Programm des Vereinten Sloweniens und
wurden nie ganzheitlich realisiert, trotzdem ist das Jahr 1848 für die Slowenen
besonders wichtig. Als Folge der revolutionären Ereignisse im Jahr 1848 wurde
den Slowenen der Status als ethnische Minderheit, ihr Name, sowie das von
Slowenen besiedelte Gebiet anerkannt. Die Forderungen des Programm
des Vereinten Sloweniens bildeten die Grundlage der nationalen
slowenischen Bewegung auch in den folgenden Jahrzehnten, bis hin zum
Zusammenbruch der Monarchie.
Die slowenische Reaktion auf die Ereignisse im Jahr 1848
wurde von der Veröffentlichung einer Reihe von Texten begleitet, die die Auslegung
und Erklärung der slowenischen Forderungen beinhalten. Von diesen Texten wurden
die bedeutendsten in diese Publikation aufgenommen.[1]
Es handelt sich hauptsächlich um Petitionen, politische Programme und
Flugblätter, die an den Kaiser und in erster Linie an die slowenische
Öffentlichkeit adressiert waren, mit dem Ziel, sie über die unmittelbaren
Ereignisse zu benachrichtigen, sowie um Gesetzestexte. Die Autoren waren herausragende Persönlichkeiten (Matija
Majar Ziljski, Janez Bučar) beziehungsweise
politische Gesellschaften, vor allem die wienerische Gesellschaft „Slowenien“,
als Vertreter der liberalen Kreise der slowenischen Intelligenz, und Studenten.
Für die Editionen in diesem Band wurden folgende Quellen herangezogen: die Faksimiles,
die in Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo,
Ljubljana: Založba Nova revija/Zbirka Korenine, 1999, publiziert sind und die
als zeitschriftliche Berichte veröffentlichten Texte sowie Archivmaterialien. Â
Die meisten der ausgewählten Dokumente sind in Bezug auf ihren
Inhalt und Zweck in Form von Druckschriften erhalten geblieben. Die Texte sind in
slowenischer oder deutscher Sprache verfasst und veröffentlicht mit Ausnahme
der Petition von Matija Majar, die ursprünglich auf Deutsch geschrieben und als
Übersetzung ins Kroatische publiziert worden war. Das kaiserliche Patent vom
29. August 1818 wurde als zweisprachiger Text (deutsch-slowenisch) ausgearbeitet
und stellt das einzige juristisch gültige Dokument aus dieser Zeit bis zum Jahr
1848/49 dar. Die Texte sind ohne redaktionelle Bearbeitung übernommen und
abhängig von ihrem Inhalt und dem Jahr ihrer Entstehung benannt. Für jedes
Dokument sind, soweit bekannt, das Datum und der Ort der Veröffentlichung angegeben,
dann die Quelle, von welcher dieser Text übernommen wurde und andere bedeutende
Daten zusammen mit relevanter Sekundärliteratur.
Ausgewählte Bibliographie
Ferdo Gestrin und Vasilij Melik, Slovenačka istorija
1813-1914, Beograd: Znanje, 1951.
Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana: Založba Nova revija/Zbirka Korenine, 1999.
Petar Korunić, Prilog poznavanju hrvatsko-slovenskih
političkih odnosa 1848, Historijski zbornik, god. 31-32, 1978-1979.
Josip Mal, Zgodovina Slovenskega naroda, Celje:
Mohorjeva družba, 1993.
Vasilij Melik, Majarjeva peticija za Zedinjeno Slovenijo
1848, Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 15, 1979.
Janko Pleterski, Narodna in politična
zavest na Koroškem, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1965.
Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična
in slovstvena zgodovina 1848-1895, prva knjiga, Ljubljana, 1955.
Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon,
Narodna politika (1768-1992), Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992.
Janko Prunk, Slovenački nacionalni
programi, Beograd: Eksportpres, 1988.
Andrej Rahten, Zavezništva in delitve – Razvoj
slovensko-hrvaÅ¡kih političnih odnosnov v habsburÅ¡ki monarhiji (1848-1918),
Ljubljana: Založba Nova revija, 2005.
Sergij Vilfan, Pravna zgodovina
Slovencev, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1996.
Fran Zwitter, O slovenskem narodnem
vprašanju, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1990.
Slovenske zahteve leta 1848
Po večstoletni
razdeljenosti so se veliki deli slovenskega področja naÅ¡li ponovno zbrani
v Ilirskih provincah, katerih sedež je bil v Ljubljani (1809-1813). Francoska
vladavina je slovenskim deželam prinesla niz modernizacijskih mer na
področju uprave in sodstva, kakor tudi odpravo stanovskih razlik. Zlasti
pomebno je bilo uvajanje t. i. ilirskega jezika kot šolskega jezika, kar je
imelo za posledico oživljanje uporabe slovenskega jezika v javnem življenju. Še
od druge polovice 18.. stoletja je bila naglaÅ¡ena težnja za jezično povezanostjo
vseh Slovencev, obenem spremljana z zahtevo za ostvarenjem slovenskega
narodnega edinstva. Toda plemstvo slovenskih dežel je bilo slabo nacionalno
osveÅ¡čeno, medtem ko je bilo meÅ¡čanstvo maloÅ¡tevilno in večinoma
se je služilo z nemškim jezikom. Slovenski jezik so v glavnem uporabljali
kmetje, poleg redkih intelektualcev, med katerimi je prevladovala
duhovÅ¡čina. DuhovÅ¡čina je bila glavna opora slovenskemu nacionalnemu
preporodu, ki je imel na začetku izključno kulturno-jezikovno obeležje,
no s časom je dobil tudi politično dimenzijo.Â
Po Dunajskem kongresu (1815) so slovenske
dežele vrnjene v sestavo Habzburške Monarhije kod del Kraljevine Ilirije, kjer
so dočakale začetek revolucionarnih gibanj leta 1848. V Monarhiji je
bilo tedaj približno milion Slovencev, ki so živeli na področju med Alpami
in Jadranskim morjem, razdeljeni v pet administrativnih celot (Kranjska,
Gorica, Štajerska, Koroška, Istra) in mesto Trst. Vendar so bili Slovenci
večinski narod samo v Kranjski, medtem, ko so bili v ostalih deželah manjÅ¡ina
glede na nemško oziroma italijansko prebivalstvo.
Pod vplivom revolucionarnih dogajanj v
Evropi leta 1848, a zlasti kot reakcija na dogajanja na Dunaju, so tekom marca
in aprila izoblikovani slovenski politični programi, v Celovcu (krog
Matije Majarja Ziljskega), v Grazu in na Dunaju (slovenski študentje in
intelegenca). Zahtevali so združitev slovenskega etničnega teritorija v
samostojno celoto znotraj Avstrije, ne glede na zgodovinske meje pokrajin, v
katerih so do tedaj živeli Slovenci ter enakopravnost slovenskega jezika z
nemÅ¡kim. Zelo pomembna politična aktivnost je bila usmerjena proti
vključevanja Monarhije v nemÅ¡ko zvezo in vzdrževanja volitev za parlament
v Frankfurtu. Te zahteve so dobile ime Program Zedinjene Slovenije, pa
čeprav niso bile v celoti realizirane, je leto 1848 za Slovence izredno
pomembno. Kot posledica revolucionarnih dogajanj iz leta 1848 je Slovencem
priznana etnična posebnost ter ime in prostor na katerem so živeli. Zato
so zahteve Zedinjene Slovenije ostale temelj slovenskega nacionalnega programa
tekom nasljednjih desetletij, vse do zloma Monarhije.
Slovensko reakcijo na dogajanja leta 1848
je spremljalo objavljanje niza tekstov, v katerih so se prikazovale in
razlagale slovenske zahteve. NajpomembnejÅ¡i od teh tekstov so uvrÅ¡čeni v
to izdajo. Šlo je v glavnem za peticije, politične programe ter letake,
ki so bili napoteni vladarju, toda predvsem slovenski javnosti, z namero
informiranja o neposrednih dogajanjih, kakor tudi o zakonskih tekstih. Avtorji
so bili ugledni posamezniki (Matija Majar Ziljski, Janez Bučar) oziroma
politične družbe, zlasti dunajska družba „Slovenija“ kot predstavniki
liberalnih krogov slovenske intelegence in Å¡tudentov. V tej izdaji so večji
del prevzeti faksimili, objavljeni v Stane Granda, Prva
odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana: Založba Nova
revija/Zbirka Korenine, 1999, zatem tekstii objavljeni kot časopisna
poročila ter arhivsko gradivo.
Večina zbranih dokumentov je glede na
svoj vsebino in namen ohranjena v obliki tiskovin. Teksti so pisani in
objavljeni na slovenskem ali nemškem jeziku, z izjemo peticije Matije Majarja,
ki je izvirno napisana na nemškem jeziku, toda objavljena v prevodu na hrvaški
jezik. Dvojezično (nemÅ¡ko–slovenski) je izdelan Cesarski
patent iz 29. avgusta 1818 o obnovi deželnih stanov na Kranjskem, ki je
istočasno edini dokument iz razdobja pred letom 1848/49. Teksti so
prenešeni brez redakcijskih posegov in naslovljeni odvisno o svoji vsebini in
letu nastanka. Za vsaki dokument je naveden datum in kraj izdaje, v kolikor so
ti podatki znani, zatem izdaja, iz katere je tekst prevzet, kakor tudi ostali
pomembni podatki vključno z relevantno literaturo.
Literatura
Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Slovenačka istorija 1813-1914, Beograd: Znanje, 1951.
Stane Granda, Prva
odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana: Založba Nova
revija/Zbirka Korenine, 1999.
Petar Korunić, Prilog poznavanju
hrvatsko-slovenskih političkih odnosa 1848, Historijski
zbornik, god. 31-32, 1978-1979.
Josip Mal, Zgodovina
Slovenskega naroda, Celje: Mohorjeva družba, 1993.
Vasilij Melik, Majarjeva peticija za
Zedinjeno Slovenijo 1848. Časopis za zgodovino in
narodopisje, nova vrsta 15, 1979.
Janko Pleterski, Narodna
in politična zavest na KoroÅ¡kem, Ljubljana: Slovenska matica v
Ljubljani, 1965.
Ivan Prijatelj, Slovenska
kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, prva knjiga, Ljubljana, 1955.
Janko Prunk, Slovenski
narodni vzpon, Narodna politika (1768-1992), Ljubljana: Državna založba
Slovenije, 1992.
Janko Prunk, Slovenački
nacionalni programi, Beograd: Eksportpres, 1988.
Andrej Rahten, Zavezništva
in delitve – Razvoj slovensko-hrvaÅ¡kih političnih odnosnov v habsburÅ¡ki
monarhiji (1848-1918), Ljubljana: Založba Nova revija, 2005.
Sergij Vilfan, Pravna
zgodovina Slovencev, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1996.
Fran Zwitter, O
slovenskem narodnem vprašanju, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani,
1990.