Home Constitutions Search
Document
Information Contact About Help

Slovenia



Einleitung

Große Teile des slowenischen Gebietes wurden nach der mehrere Jahrhunderte dauernden Trennung im Rahmen der Illyrischen Provinzen (1809-1813) mit der Hauptstadt Laibach wiedervereinigt. Die französische Regierung brachte den slowenischen Ländern sowohl eine Reihe von modernisierenden administrativen und gerichtlichen Maßnahmen, als auch die Abschaffung der Feudalherrschaft. Sehr bedeutend war die Einführung der sogennanten illyrischen Sprache als Unterrichtssprache; als Folge dessen kam es zur Wiederbelebung der slowenischen Sprache im öffentlichen Leben. Das Streben nach sprachlicher Einheit aller Slowenen, das schon in der zweiten Hälfte des 18. Jahrhunderts hervorgebracht wurde, wurde von der Forderung nach einer slowenischen nationalen Einheit begleitet. Das nationale Bewußtsein des Adels in den slowenischen Ländern war sehr schwach ausgeprägt, die Anzahl der deutschsprachigen Bürger war sehr klein. Die slowenische Sprache wurde hauptsächlich von Bauern und einigen Intellektuellen, unter welchen der Klerus eine vorherrschende Stellung einnahm, gebraucht. Der Klerus stellte die wichtigste Unterstützung der slowenischen Nationalbewegung dar, die zu Beginn ausschließlich kulturelle und sprachliche Beweggründe hatte, aber im Verlauf der Zeit auch eine politische Dimension bekam.

Nach dem Wiener Kongress (1815) fielen die slowenischen Länder an die Habsburger Monarchie zurück, wo sie den Anfang der revolutionären Ereignisse im Jahr 1848 als ein Bestandteil des Königreichs Illyrien durchlebten. Zu diesem Zeitpunkt gab es in der Monarchie annährend eine Million Slowenen, die im Gebiet zwischen den Alpen und dem Adriatischen Meer lebten und in fünf Verwaltungsgebiete (Krain, Görz, Steiermark, Kärnten, Istrien) und die Stadt Triest eingeteilt wurden. Während die slowenische Bevölkerung in Krain die Mehrheit bildete, war sie in allen anderen Ländern im Vergleich zur deutschen beziehungsweise italienischen Bevölkerung in der Minderheit.

Während der Monate März und April wurden, unter dem Einfluss von revolutionären Ereignissen in Europa im Jahr 1848 und besonders als Reaktion auf das Geschehen in Wien, slowenische politische Programme in Klagenfurt am Wörthersee (der Kreis von Matija Majar Ziljski), Graz und Wien (slowenische Studenten und Intellektuelle) entworfen. Die Vereinigung des slowenischen Gebiets zu einem selbstständigen Ganzen innerhalb Österreichs, ohne Rücksicht auf die historischen Grenzen von Ländern, in welchen bis zu dieser Zeit Slowenen lebten, sowie die Gleichberechtigung der slowenischen Sprache mit der deutschen Sprache wurde gefordert. Es wurden sehr angestrengte politische Aktivitäten gegen die Eingliederung Österreichs in den Deutschen Bund und die Wahlabhaltung für die Frankfurter Nationalversammlung unternommen. Diese Forderungen trugen den Namen  Programm des Vereinten Sloweniens und wurden nie ganzheitlich realisiert, trotzdem ist das Jahr 1848 für die Slowenen besonders wichtig. Als Folge der revolutionären Ereignisse im Jahr 1848 wurde den Slowenen der Status als ethnische Minderheit, ihr Name, sowie das von Slowenen besiedelte Gebiet anerkannt. Die Forderungen des Programm des Vereinten Sloweniens bildeten die Grundlage der nationalen slowenischen Bewegung auch in den folgenden Jahrzehnten, bis hin zum Zusammenbruch der Monarchie.

Die slowenische Reaktion auf die Ereignisse im Jahr 1848 wurde von der Veröffentlichung einer Reihe von Texten begleitet, die die Auslegung und Erklärung der slowenischen Forderungen beinhalten. Von diesen Texten wurden die bedeutendsten in diese Publikation aufgenommen.[1] Es handelt sich hauptsächlich um Petitionen, politische Programme und Flugblätter, die an den Kaiser und in erster Linie an die slowenische Öffentlichkeit adressiert waren, mit dem Ziel, sie über die unmittelbaren Ereignisse zu benachrichtigen, sowie um Gesetzestexte. Die Autoren waren herausragende Persönlichkeiten (Matija Majar Ziljski, Janez Bučar) beziehungsweise politische Gesellschaften, vor allem die wienerische Gesellschaft „Slowenien“, als Vertreter der liberalen Kreise der slowenischen Intelligenz, und Studenten. Für die Editionen in diesem Band wurden folgende Quellen herangezogen: die Faksimiles, die in Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana: Založba Nova revija/Zbirka Korenine, 1999, publiziert sind und die als zeitschriftliche Berichte veröffentlichten Texte sowie Archivmaterialien.  

Die meisten der ausgewählten Dokumente sind in Bezug auf ihren Inhalt und Zweck in Form von Druckschriften erhalten geblieben. Die Texte sind in slowenischer oder deutscher Sprache verfasst und veröffentlicht mit Ausnahme der Petition von Matija Majar, die ursprünglich auf Deutsch geschrieben und als Übersetzung ins Kroatische publiziert worden war. Das kaiserliche Patent vom 29. August 1818 wurde als zweisprachiger Text (deutsch-slowenisch) ausgearbeitet und stellt das einzige juristisch gültige Dokument aus dieser Zeit bis zum Jahr 1848/49 dar. Die Texte sind ohne redaktionelle Bearbeitung übernommen und abhängig von ihrem Inhalt und dem Jahr ihrer Entstehung benannt. Für jedes Dokument sind, soweit bekannt, das Datum und der Ort der Veröffentlichung angegeben, dann die Quelle, von welcher dieser Text übernommen wurde und andere bedeutende Daten zusammen mit relevanter Sekundärliteratur.

 

Ausgewählte Bibliographie

Ferdo Gestrin und Vasilij Melik, Slovenačka istorija 1813-1914, Beograd: Znanje, 1951.

Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana: Založba Nova revija/Zbirka Korenine, 1999.

Petar Korunić, Prilog poznavanju hrvatsko-slovenskih političkih odnosa 1848, Historijski zbornik, god. 31-32, 1978-1979.

Josip Mal, Zgodovina Slovenskega naroda, Celje: Mohorjeva družba, 1993.

Vasilij Melik, Majarjeva peticija za Zedinjeno Slovenijo 1848, Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 15, 1979.

Janko Pleterski, Narodna in politična zavest na KoroÅ¡kem, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1965.

Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, prva knjiga, Ljubljana, 1955.

Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon, Narodna politika (1768-1992), Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992.

Janko Prunk, Slovenački nacionalni programi, Beograd: Eksportpres, 1988.

Andrej Rahten, ZavezniÅ¡tva in delitve – Razvoj slovensko-hrvaÅ¡kih političnih odnosnov v habsburÅ¡ki monarhiji (1848-1918), Ljubljana: Založba Nova revija, 2005.

Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1996.

Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1990.

 


Slovenske zahteve leta 1848

Po večstoletni razdeljenosti so se veliki deli slovenskega področja naÅ¡li ponovno zbrani v Ilirskih provincah, katerih sedež je bil v Ljubljani (1809-1813). Francoska vladavina je slovenskim deželam prinesla niz modernizacijskih mer na področju uprave in sodstva, kakor tudi odpravo stanovskih razlik. Zlasti pomebno je bilo uvajanje t. i. ilirskega jezika kot Å¡olskega jezika, kar je imelo za posledico oživljanje uporabe slovenskega jezika v javnem življenju. Å e od druge polovice 18.. stoletja je bila naglaÅ¡ena težnja za jezično povezanostjo vseh Slovencev, obenem spremljana z zahtevo za ostvarenjem slovenskega narodnega edinstva. Toda plemstvo slovenskih dežel je bilo slabo nacionalno osveÅ¡čeno, medtem ko je bilo meÅ¡čanstvo maloÅ¡tevilno in večinoma se je služilo z nemÅ¡kim jezikom. Slovenski jezik so v glavnem uporabljali kmetje, poleg redkih intelektualcev, med katerimi je prevladovala duhovÅ¡čina. DuhovÅ¡čina je bila glavna opora slovenskemu nacionalnemu preporodu, ki je imel na začetku izključno kulturno-jezikovno obeležje, no s časom je dobil tudi politično dimenzijo. 

Po Dunajskem kongresu (1815) so slovenske dežele vrnjene v sestavo HabzburÅ¡ke Monarhije kod del Kraljevine Ilirije, kjer so dočakale začetek revolucionarnih gibanj leta 1848. V Monarhiji je bilo tedaj približno milion Slovencev, ki so živeli na področju med Alpami in Jadranskim morjem, razdeljeni v pet administrativnih celot (Kranjska, Gorica, Å tajerska, KoroÅ¡ka, Istra) in mesto Trst. Vendar so bili Slovenci večinski narod samo v Kranjski, medtem, ko so bili v ostalih deželah manjÅ¡ina glede na nemÅ¡ko oziroma italijansko prebivalstvo.

Pod vplivom revolucionarnih dogajanj v Evropi leta 1848, a zlasti kot reakcija na dogajanja na Dunaju, so tekom marca in aprila izoblikovani slovenski politični programi, v Celovcu (krog Matije Majarja Ziljskega), v Grazu in na Dunaju (slovenski Å¡tudentje in intelegenca). Zahtevali so združitev slovenskega etničnega teritorija v samostojno celoto znotraj Avstrije, ne glede na zgodovinske meje pokrajin, v katerih so do tedaj živeli Slovenci ter enakopravnost slovenskega jezika z nemÅ¡kim. Zelo pomembna politična aktivnost je bila usmerjena proti vključevanja Monarhije v nemÅ¡ko zvezo in vzdrževanja volitev za parlament v Frankfurtu. Te zahteve so dobile ime Program Zedinjene Slovenije, pa čeprav niso bile v celoti realizirane, je leto 1848 za Slovence izredno pomembno. Kot posledica revolucionarnih dogajanj iz leta 1848 je Slovencem priznana etnična posebnost ter ime in prostor na katerem so živeli. Zato so zahteve Zedinjene Slovenije ostale temelj slovenskega nacionalnega programa tekom nasljednjih desetletij, vse do zloma Monarhije.

Slovensko reakcijo na dogajanja leta 1848 je spremljalo objavljanje niza tekstov, v katerih so se prikazovale in razlagale slovenske zahteve. NajpomembnejÅ¡i od teh tekstov so uvrÅ¡čeni v to izdajo.  Å lo je v glavnem za peticije, politične programe ter letake, ki so bili napoteni vladarju, toda predvsem slovenski javnosti, z namero informiranja o neposrednih dogajanjih, kakor tudi o zakonskih tekstih. Avtorji so bili ugledni posamezniki (Matija Majar Ziljski, Janez Bučar) oziroma politične družbe, zlasti dunajska družba „Slovenija“ kot predstavniki liberalnih krogov slovenske intelegence in Å¡tudentov. V tej izdaji so večji del prevzeti faksimili, objavljeni v Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana: Založba Nova revija/Zbirka Korenine, 1999, zatem tekstii objavljeni kot časopisna poročila ter arhivsko gradivo.

Večina zbranih dokumentov je glede na svoj vsebino in namen ohranjena v obliki tiskovin. Teksti so pisani in objavljeni na slovenskem ali nemÅ¡kem jeziku, z izjemo peticije Matije Majarja, ki je izvirno napisana na nemÅ¡kem jeziku, toda objavljena v prevodu na hrvaÅ¡ki jezik. Dvojezično (nemÅ¡ko–slovenski) je izdelan Cesarski patent iz 29. avgusta 1818 o obnovi deželnih stanov na Kranjskem, ki je istočasno edini dokument iz razdobja pred letom 1848/49. Teksti so preneÅ¡eni brez redakcijskih posegov in naslovljeni odvisno o svoji vsebini in letu nastanka. Za vsaki dokument je naveden datum in kraj izdaje, v kolikor so ti podatki znani, zatem izdaja, iz katere je tekst prevzet, kakor tudi ostali pomembni podatki vključno z relevantno literaturo.

Literatura

Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Slovenačka istorija 1813-1914, Beograd: Znanje, 1951.

Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana: Založba Nova revija/Zbirka Korenine, 1999.

Petar Korunić, Prilog poznavanju hrvatsko-slovenskih političkih odnosa 1848, Historijski zbornik, god. 31-32, 1978-1979.

Josip Mal, Zgodovina Slovenskega naroda, Celje: Mohorjeva družba, 1993.

Vasilij Melik, Majarjeva peticija za Zedinjeno Slovenijo 1848. Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 15, 1979.

Janko Pleterski, Narodna in politična zavest na KoroÅ¡kem, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1965.

Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-1895, prva knjiga, Ljubljana, 1955.

Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon, Narodna politika (1768-1992), Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992.

Janko Prunk, Slovenački nacionalni programi, Beograd: Eksportpres, 1988.

Andrej Rahten, ZavezniÅ¡tva in delitve – Razvoj slovensko-hrvaÅ¡kih političnih odnosnov v habsburÅ¡ki monarhiji (1848-1918), Ljubljana: Založba Nova revija, 2005.

Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1996.

Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju, Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, 1990.

 

 



[1] An dieser Stelle Dank an Herrn Prof. Dr. Arne Mavčič, der die Auswahl der Texte vorgenommen hat.